objavi na
pozareport.si

forum

Mediji

Ponedeljek, 28. februar 2011 ob 14:02

Moj odgovor Janezu Markešu: Pravi kverulanti so na Delu
Mediji pod ultimativno obtožbo (Sobotna priloga Dela, 26.2.2011)
2011 Pozareport

Odpri galerijo

Minuli torek, ko je kulminirala afera Türk-Velikovec-Udba, sem dobro prognoziral, da se bo vse skupaj kmalu prevesilo v obračun med nekaterimi mediji in prvakom opozicijske SDS Janezom Janšo. Kar se je tudi zgodilo.
Ko je v petek pozno popoldne tako imenovani Izvršni odbor Aktiva novinarjev časnika Delo izdal poseben protest zoper stranko SDS, ki naj bi "spodbujala k nasilju proti predstavnikom medijske hiše Delo," je obračun z Janšo dobil še čisto osebno noto. Famozni protest izvršnega odbora je namreč sforsiral njegov predsednik Janez Markeš, nekdanji odgovorni urednik Dela, del novinarjev iz Delove stolpnice Črna vdova pa je še enkrat padel na finto. Gre namreč za protest, ki Delovim novinarjem vrača status družbenopolitičnih delavcev in jih peha v čase realsocializma, beograjske Borbe in cekajevskih pisem tovariša Tita. To so miselni vzorci, ki jih Janez Markeš nikoli ni prerasel, niti prebolel, ne glede na to, na kateri strani je trenutno v službi, črni ali rdeči. Očitno je vedno bil in vedno bo – novinarski taliban. Tukaj nič novega.
Me pa vedno znova preseneča, kako poslušno vodljiva je tiha večina (quiet majority) novinarjev Dela. Ko jih je menda maltretiral Danilo Slivnik (zdaj vidim, da jih je pravzaprav še premalo), so na skrivaj jokali, jamrali in tožarili (politikom seveda), nihče pa ni možato dal odpovedi in šel drugam, na svoje. Razen redkih izjem, denimo Vojka Flergarja, ki je ustanovil spletni portal Razgledi.com, pa še on je nekaj časa za vsak slučaj pisal članke za Delov propadli brezplačnik Total tedna. Ta Delova kolektivna nevretenčarska psihoza se odraža v bizarni novinarski samocenzuri, ki sledove neusmiljeno pušča v člankih. Ni naključje, da so novinarji Dela (ne pa tudi Slovenskih novic) zamolčali afero Baričevič, ni naključje, da so spektakularni vdor avstrijskih varnostnikov v ljubljansko Hypo banko omenili tako rekoč zadnji (jasno, Delo je pri Hypo banki zapufano za 60 milijonov evrov), prav tako ni nobeno naključje, da so med izbruhom nove-stare orožarske afere zamolčali kriminalno in "ladislavtrohovsko" preteklost hrvaškega trgovca z orožjem Marina Tomulića; zgolj zato, ker bi to zamajalo Delovo kanonado na Janeza Janšo.
Temu logično sledi bizarna kadrovska politika, ki Delo potiska še bolj proti dnu. Če zafuraš tednik ali prilogo, postaneš urednik rubrike (primer Vesa Stojanova in Mateje Babič, ki sta v rekordnem času ubila tednik Mag), če zafuraš cel cajtng (primer Roka Šinkovca in Delovega športnega dnevnika As, ki sta ga Šinkovec in nekdanji predsednik uprave Dela Tomaž Perovič tragikomično pokopala v nekaj tednih), lahko kandidiraš za pomočnika odgovornega urednika Slovenskih novic. Resda to slučajno ni šlo skozi, ker je, že podpisano imenovanje novinarja Dejana Vodovnika za novega urednika Slovenskih novic, Šinkovca pa za njegovega pomočnika, izničil en sam telefonski poziv predsednika uprave Pivovarne Laško Dušana Zorka prvemu človeku Dela Juriju Giacomelliju. Menda ga je poklical v petek zvečer. Po njunem pogovoru se je Giacomelli opravičil Vodovniku in za novega urednika novic imenoval Bojana Budjo. Tistega Budjo, ki so ga Laščani pred letom dni vrgli iz službe. Budja se je vrnil, tako da je - zdaj že prav tako bivši predsednik nadzornega sveta Pivovarne Laško - Tone Turnšek telefoniral Dušanu Zorku. Rok Šinkovec pa zdaj menda fehta novopečenega predsednika Nogometne zveze Slovenije in odvetnika Aleksandra Čeferina, če bi se lahko vrnil med uradnike nogometne zveze, kjer bi menda najraje vodil marketing. To je kadrovska politika časopisne hiše Delo!
Posledice, brez velike filozofije: med vsemi slovenskimi časniki Delo najhitreje izgublja bralce in mu najbolj pada naklada, vrednost časopisne hiše pa se je v zadnjih petih letih zmanjšala za pet- do šestkrat! Padli tajkun Boško Šrot je Delo kupil za 100 milijonov evrov, danes, ko je Delo spet kakor naprodaj, bo Pivovarna Laško zanj morda iztržila petnajst ali dvajset milijonov, če ga bodo sploh lahko prodali. Delo je leta 2009 zabeležilo več kot 10 milijonov evrov izgube, lanske bilance so menda še slabše, če jih niso zadnji hip – zaradi nameravane prodaje - nekoliko napihnili.
Za bolj ambiciozne Delove kadre skoraj ni morale. Bivši odgovorni urednik časnika Delo Darijan Košir je čez noč zamenjal radikalno stališče do Boška Šrota, ko je ta postal padli tajkun. Košir je danes direktor Urada za informiranje Pahorjeve vlade. Se spomnite, kolegi z Dela, kako je Mateja Babič nedavno nazaj v Slovenskih novicah sluzasto opisovala Bojana Šrota, celjskega župana in bivšega predsednika Slovenske ljudske stranke, ker je bil njegov brat Boško lastnik Dela. Podpredsednik nadzornega sveta Dela in prijatelj Janeza Markeša, ljubljanski odvetnik Stojan Zdolšek, pa je hkrati v oddaji Trenja na Pop TV vehementno nakladal, kako je Bojan Šrot odličen kandidat za novega predsednika vlade. Moralno najnižje so Delovi novinarji verjetno zdrsnili decembra 2009, ko so za predsednika izvršnega odbora aktiva novinarjev Dela izbrali Janeza Markeša. Človeka mrkega videza, ki je nedolgo nazaj tem istim novinarjem pred pričami govoril "novinarski talibani", kot "edino rešitev za Delo pa je videl eno stvar, ki ima tri besede: Daisy Cutter Bomb." Gre za tako imenovane bombe marjetice, s katerimi so ameriški vojaki v času predsednika Georgea W. Busha v podzemnih rovih ubijali afganistanske talibane.
Od tu naprej je (bilo) samo še vprašanje časa, kdaj smo na vrsti tisti, ki poročamo poklicno korektno ne glede na politične preference. Moj tokratni greh denimo je bil samo, da sem objavil tisto, kar so Delovi novinarji nonšalantno zamolčali, pa bi nesporno morali objaviti – že omenjeno sumljivo preteklost Hrvata Tomulića, povzeto po hrvaških medijih. Težko verjamem, da novinarji Dela tega Tomulića niso "zguglali."
In sem fasal že peti ali šesti Markešev članek v Delovi Sobotni prilogi (Mediji pod ultimativno obtožbo, 26.2.2011). Čeprav si lahko štejem v čast, da se tako velika medijska hiša tako pogosto ukvarja z mojim blogom, je prav, da nekatere stvari vendarle pojasnim.
Gremo po vrsti, najprej enigma imena spletnega portala, ki ga pravkar z užitkom berete. Delov komentator Janez Markeš tukaj infantilno zapiše, da "sem portal registriral pod imenom Report d.o.o.", nato pa se še bedasto vpraša, "ali je podobnost z imenom Reporter res le naključje?"
Naj ga potolažim. Ime spletnemu portalu sem dal po receptu ameriškega novinarja Mathewa Nathana Drudga, ustanovitelja portala ali bloga Drudge Report. Gre za novinarja, ki je na svojem blogu prvi razkril afero Monice Lewinsky in Billa Clintona. Ker je bilo moje novinarsko ime že leta 2007 prepoznavna blagovna znamka, je bila to logična poslovno-marketinška odločitev. Kar zadeva tednik Reporter, ta je začel izhajati šele maja 2008, torej leto in tri mesece pozneje, kot je bila ustanovljena družba Report d.o.o.. Že tukaj se vidi, kako kverulantsko piše Janez Markeš.
Prihodki in uspešnost Pozareporta. Janez Markeš navrže nekaj podatkov iz dosedanjih bilanc družbe Report, ki so javne in vsakomur dostopne. Po svoji kverulantski navadi je, prvič, bilance slabo prebral (Markeš je nek teolog, kako teologi nerodno berejo bilance, vidimo predvsem na primeru mariborske nadškofije), in drugič, bralcem Dela jih je, seveda namerno, predstavil hudo zavajajoče. Družba Report, ki se ukvarja z izdajanjem in trženjem spletnega portala Pozareport ter produkcijo televizijske oddaje z istim naslovom na Info TV, je leta 2007 in 2008 beležila izgubo (Markeš bo lahkomiselno zapisano trditev, da smo leta 2007 "za potrebe davkov izkazali izgubo" v višini 47.605 evrov, imel priložnost dokazovati na sodišču; očitek kaznivega dejanja utaje davkov namreč ni majhna obtožba, še posebej, ker je bilo ob dosedanjih davčnih inšpekcijah vedno vse okej), leta 2009 in 2010 (zadnja bilanca sicer še ni končana) pa dobiček. Tri leta je v poslovnem svetu tudi sicer normalna inkubacijska doba novega medija.
Povedano drugače, Report d.o.o. je v času Janševe vlade posloval bistveno slabše kot med sedanjo vlado Boruta Pahorja. "Pod Janšo" smo dvakrat zapored zabeležili izgubo (kljub solidnim prihodkom leta 2008, ki ni bilo samo volilno leto, kot piše Markeš, ampak predvsem leto poslovne konjunkture, takrat je dobro poslovalo celo Delo), "pod Pahorjem" pa že dve leti zapored beležimo dobiček. Markeš je to seveda nesramno zamolčal, sicer ne bi mogel zapisati lažnive teze, da moj portal "z Janšo kooperativno obrača denar."
Skratka, poslovanje Reporta ni sporno, kar pa za poslovanje Janeza Markeša ne bi mogli trditi. Obstajajo namreč zelo resni indici, da se je zasebno okoristil z enim od kadrovskih stanovanj mestne občine Ljubljana, torej na račun ljubljanskih davkoplačevalcev. To zgodbo še preverjamo. Naši viri pravijo, da iz teh stanovanjskih eskapad izvira tudi Markešev služnostni odnos do ljubljanskega župana Zorana Jankovića.
Markeš še zapiše, da smo v prvih "treh letih obrnili prek 650 tisoč evrov," in se retorično vpraša, "koliko novinarjev se lahko pohvali s tako uspešnostjo?"
Moj odgovor je preprost. Prihodki Požareporta so glede na obiskanost portala in strukturo bralcev pravzaprav premajhni. Zakaj? Ker je na slovenskem medijskem tržišču blazno težko prebijati oglaševalske monopole in sive cone velikih medijskih družb ter oglaševalskih agencij. Direktorji mi tudi pripovedujejo, kdo vse včasih lobira, naj firme ne oglašujejo na Požareportu. Ne boste verjeli, kakšnega ranga politiki se gredo tovrstnih banalnosti. Jaz sem tiho, se čudim in beležim, vendar kdor je dober, je dober. Tržna vrednost spletnega portala Požareport se po ocenah poznavalcev že suče blizu enega milijona evrov, upoštevajoč trende sodobnih komunikacij in prihajajočo plačljivost spletnih vsebin. Tega Janez Markeš, ki se celo življenje frustrirano bori za svojo plačo (to mu vedno režejo drugi), pač ne more štekati.
Ima pa zagrenjeni Markeš nekaj celo prav. Tega res še ni uspelo nobenemu slovenskemu novinarju. Res je, da internet bolj kot katerakoli druga medijska tehnologija omogoča, da "mali konkurirajo velikim", toda vprašajmo se, kdo od slovenskih novinarjev lahko z individualnimi članki in bloganjem dosega domete spletnih portalov velikih medijskih hiš? Danes in tukaj zaenkrat očitno samo jaz. Dejstvo je, na kar sem lahko upravičeno ponosen, da sem zadnjih osem let eden od najbolj branih, lani pa verjetno najbolj bran novinar v državi. Sem tudi eden redkih novinarjev v tej državi, ki ima dostop do virov z levice in desnice. To, kar je v Združenih državah Amerike uspelo Arianne Huffington (pred nekaj tedni je spletni gigant AOL za njen blog Huffington Post odštel 315 milijonov dolarjev), je v Sloveniji pač uspelo meni.
Sicer pa je (poslovni) uspeh spletnega portala Požareport moč zlahka racionalno pojasniti. Z enim ali dvema člankoma dnevno "lovimo" približno 70 odstotkov dosega celotnega spletnega portala Delo.si (več deset člankov dnevno), ki ga ustvarja okoli 200 novinarjev (glej faksimile). Še več, moji članki so praviloma bolj brani kot katerikoli članki na spletnem portalu Delo.si, zato je oglaševanje na Požareportu, upoštevajoč tudi ciljno skupino in cene oglasnega prostora, marketinško bolj racionalno in upravičeno kot na Delu.si .
Janez Markeš mi očita, da sem bil leta 1990 urednik političnega tednika Evropa. Naprej, to zame sploh ni očitek, ampak dejstvo. Takrat sem tudi začel poklicno novinarsko kariero. Toda za razliko od Markeša, ki se (lahko) upravičeno sramuje svojih člankov izpred nekaj let, meni tega ni treba. Evropa je bila informativno-politični tednik tipa Danas, Nin ali Globus, ki so začeli izhajati v državah bivše Jugoslavije. Tako je za tednik Evropa, poleg drugih uveljavljenih slovenskih novinarjev (svojo rubriko denimo sta imela tudi Brane Rončel in Tadej Zupančič), redno pisala tudi slovita zagrebška novinarka Jelena Lovrić. Kaj in kako smo pisali (to se lahko sicer vsak sam prepriča med branjem Evrope v ljubljanskem NUK-u), dokazuje moj intervju s tedanjim republiškim sekretarjem za mednarodne odnose Dimitrijem Ruplom. Ko sem vstopil v njegovo pisarno, mi je takoj dejal, "gospod Požar, naj vam bo jasno, če me boste zajebavali, boste imeli opravka s Kučanom." Toliko o moji "režimskosti", to je zgodbica o moji novinarski drži.  
Tednik Evropa nikoli ni bil naslednik Komunista, ki ga je izdajal CK ZKS. Niti vsebinsko, niti kadrovsko, niti lastniško, niti kapitalsko. Janez Markeš medijsko zgodovino Slovenije očitno pozna preveč površno ali pa spet zlonamerno zavaja. Dejanski naslednik Komunista je bil časnik Republika, ki ga je splavila opcija tedanjega predsednika predsedstva Milana Kučana. V prostore Republike so se zatekli prekaljeni medijski mački prejšnjega režima, od  Boža Kovača do Milana Medena in Mileta Šetinca, od Igorja Lavša do Nikole Damjanića. Kapital za Republiko je prihajal (celo v torbah in gotovini) iz slovenskega zamejstva v Italiji (razvpita firma Safti), čeprav se je nekaj milijonov nemških mark menda izgubilo med potjo, kar naj bi zelo dobro vedeli tudi nekateri sedanji vodilni politiki iz vrst LDS in Zares. Tisti, ki jih danes očarano citira Markeš. Republika je kmalu klavrno propadla, čeprav so eni z Republiko bajno obogateli. Kar vprašajte nekdanjo novinarko Republike, zdaj poslanko Socialnih demokratov Janjo Klasinc, veliko ve povedati. Zadnji lastnik Kučanove Republike je bil tajkun Zmago Pačnik, ki je danes - med drugim - lastnik propadajočih hotelov na Bledu in Voglu.
Toda pozor. Po logiki kapitala in lastnikov je danes posredni naslednik Komunista tednik Mladina. Del poslov in kapitalskih povezav Saftija se je namreč pretopil med lastnike zamejske finančne družbe KB1909, novih lastnikov Mladine. Zakaj se Markeš nikoli ni vprašal, kje je urednik Mladine Grega Repovž nenadoma dobil 100 tisoč evrov gotovine, da je lahko za nekaj tednov postal solastnik Mladine, potem pa vse takoj naprej "prodal" družbi KB1090?! Poslovni potomci Saftija se omenjajo tudi kot morebitni kupci Dela. Z malo sreče in več denarja za zamejce iz Gorice bi tudi Delo lahko dostojno nasledilo Komunista.
Nenazadnje, kar zadeva Janeza Janšo. Tudi glede tega imam povsem mirno vest, Janez Markeš pa je v članku o meni v bistvu opisal svojo lastno tranzicijo – od skrajnega desničarja do skrajnega levičarja. Slavni Freud bi rekel, da je zlil ven to, kar ga teži. Med trdno vladavino LDS-SD sem skupaj s kolegom Mitjo Lomovškom obelodanil svingerja Socialnih demokratov Aurelia Jurija, ko je bil Janez Janša na višku svoje premierske moči (jeseni 2006) smo na Direktu razkrili afero z ljubico in stanovanji poslanca SDS Pavleta Ruparja. Predvsem pa – za razliko od Janeza Markeša - na uredniške položaje nikoli nisem prihajal s pomočjo politikov. Kar je po drugi strani tudi hvaležen privilegij: nikomur mi ni bilo treba lesti v zadnjo plat, spet za razliko od Markeša.
Če Janez Janša ne bi leta 2004 zmagal na parlamentarnih volitvah, Danilo Slivnik ne bi postal predsednik uprave Dela in časopisna hiša Delo ne bi nikoli kupila tednika Mag. Markeš je odgovorni urednik Dela postal v času tajkuna Boška Šrota, ko je Delu vladala Andrijana Starina Kosem. Mimogrede, ko sem bil odgovorni urednik Direkta, sem moral na zahtevo izdajatelja prenehati pisati o ASK, takrat še državni sekretarki na ministrstva za gospodarstvo in najbolj vplivni dami Janševe vlade, ker naj bi to škodilo poslovnim interesom lastnikov Dnevnika in Direkta. Če ne bi bilo Janše, bi Markeš še danes (naj uporabim njegov primitivni besednjak) "drkopatio" nekje med edicijami in oglasniki ljubljanskega podjetja Salomon, tedanjega lastnika Maga. Markeš bivšim novinarskim kolegom namreč pravi drkopadžije.
Janez Markeš pravzaprav nima nobenega novinarskega opusa. Dajmo, premislimo skupaj, se sploh spomnimo kakšnega njegovega članka. Jaz, takole na prvo žogo, bežno memoriram nek njegov bizarni tekst v tedniku Mag, kjer je opisoval, kako se je komaj zadržal, da ni v državnem zboru pretepel politika Jožefa Školča, ker naj bi mu Školč preprečil, da ni postal član programskega sveta RTV. Odkar je prestopil med leve novinarske talibane in našel dva nova gospodarja, predsednika države Danila Türka in liderja stranke Zares Gregorja Golobiča, pa Markeš itak ne dela drugega, kot citira Golobiča, Vlada Miheljaka in Slavoja Žižka, v zahvalo pa maha kot nekakšen pudelj z repom, čakajoč vsakega petega v mesecu, ko dobi svoj Pedigree Pal.
Tudi v zadnji aferi z arhivi – pisal sem minuli torek – sem imel popolnoma prav. Janez Markeš je Janševo stranko (lahko bi tudi koga drugega, razen korporacije Zares-LDS) obtožil ponarejanja arhivskih dokumentov, ne da bi sam stopil v Arhiv Slovenije. To je danes razkril tednik Reporter. Uvodni posel za Markeša so opravili drugi, predvidevam, da zaupni sodelavci kabineta predsednika države. Mar-keš (to je vzdevek, ki so mu ga nadeli mediji) je bil spet samo predsednikov piar.
Včasih pomislim, kaj bi ta nesrečni Janez Markeš počel, če bi skozi novinarsko kariero doživel toliko pritiskov, kot sem jih jaz v teh dobrih dvajsetih letih. Odkar sem za tednik Evropa napisal članek z naslovom "Išče se predsednik prenoviteljev", zraven priložil sliko Milana Kučana z nekega piknika s pločevinko piva v roki, se mi kar naprej dogaja. Nameščali so mi anonimke, mi grozili po telefonu, nekaj časa me je varovala policija, zamenjati sem moral stalno bivališče, letos mi portal sesuvajo hekerji … Nervozni Markeš bi se na mojem mestu gotovo po slovensko "fental" nekje v Stari Fužini. Jaz pa temu pravim davek poklica, ki ga plačujemo nekateri novinarji. Zato se mi skoraj gabi, ko novinarji Dela, ne vsi, ampak tisti a'la Markeš, zaradi svojih frustracij in poklicne inferiornosti, kolektivno slabo vest zdravijo tako, da druge "trashajo" po Ljubljani. Zato Janezu Markešu in žurnalističnim kreaturam, ki jih on pooseblja, lahko rečem le še lahko noč in srečno.

Odgovor
V članku "Moj odgovor Janezu Markešu", objavljenem 28. februarja 2011 na spletnem mediju Požareport.si, avtor Bojan Požar odgovarja novinarju Dela Janezu Markešu, pri tem pa vključuje družbo Delo, d. d. in nekatere druge osebe, ki niso neposredno povezane z naslovom prispevka. V tem prispevku  je bilo navedenih več netočnosti, na katere želi vodstvo uprave Dela, d. d., opozoriti javnost in izkoristiti pravico do popravka.
Postopek imenovanja odgovornih urednikov Slovenskih novic je v jeseni 2010 potekal v skladu s statutom družbe Delo, d. d., po katerem je zanj pristojen nadzorni svet, in skladno z drugimi notranjimi akti. Po odstopu dotedanjega odgovornega urednika Marijana Bauerja 15. oktobra 2010, je nadzorni svet družbe pooblastil predsednika uprave Jurija Giacomellija, da mu posreduje več kandidatov za mesto odgovornega urednika Slovenskih novic. Predsednik uprave je nadzornemu svetu posredoval več imen, med katera je uvrstil tudi dva v članku omenjena novinarja (Vodovnik, Šinkovc), in se med njimi opredelil. Za odgovornega urednika tiskane izdaje Slovenskih novic je predlagal Bojana Budjo, za odgovorno urednico spletne izdaje Slovenskenovice.si pa Mileno Kalacun Lapajne. Predlog je bil ob visoki podpori uredništva in po predstavitvi kandidatov nadzornemu svetu tudi sprejet. V pripravo in izvedbo predloga v času celotnega uradnega postopka ni bilo nikakršnega vmešavanja lastnika družbe Delo, d. d., ali kogarkoli drugega.
Prav tako so v članku netočne nekatere navedbe glede branosti in prodane naklade časnika Dela in Delovih edicij. Več časopisnim edicijam medijske družbe Delo po zadnjih podatkih Nacionalne raziskave branosti (NRB) branost narašča. Med dnevno-informativnimi časopisi Slovenske novice ostajajo najbolj brane, največjo branost med prilogami v Sloveniji ima Vikend, občutno narašča tudi branost tednika Nedelo. Časnik Delo ostaja najbolj bran tradicionalni dnevni časopis in mu branost ne pada. Kar se tiče prodane naklade, je časniku Delo zadnjem obdobju uspelo omiliti drsenje navzdol bolj kot ostalim konkurenčnim dnevnim časopisom. Po podatkih Revidirane prodane naklade tiskanih medijev – RPN za 4. četrtletje in 2. polletje 2010 se je Delu prodana naklada najmanj zmanjšala od dnevnih časopisov, pri čemer izvzemamo Finance, ki so dosegle celo rast naklade. V primerjavi z enakim obdobjem lani (4. kvartal) se je prodana naklada znižala Delu manj kot Dnevniku in Večeru.
Glede poslovanja družbe Delo, d. d., želimo ponovno pojasniti, da je družba zaradi slabitve vrednosti nevrnjenih posojil družbama v stečaju, Infond Holding, d. d. in Center naložbe, d. d., ter zaradi slabitve naložbe v Večer, kar je zapuščina obdobja Boška Šrota v skupini Laško, v letu 2009 utrpela hude izgube. V letu 2010 je kljub visokim stroškom prestrukturiranja družba Delo, d. d., dosegla pozitiven izid iz poslovanja. Dodatna slabitev naložb v Večer pa žal prinaša izgubo iz financiranja, ki znaša dobra 2 milijona evrov, o čemer smo javnost že obvestili.
V družbi Delo pozdravljamo interes javnosti za poslovanje družbe Delo, d. d.. Uredništvu Požareport.si smo na voljo za morebitna dodatna pojasnila. Prepričani smo, da do objavljenih netočnosti ne bi prišlo, če bi uredništvo pri upravi Dela prej preverilo navedbe.
Estera Lah Poljak
Vodja tržnega komuniciranja in PR

 
Marketing

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Janezom Janšo Janez Markeš Tita danilo slivnik Vojka Flergarja Marina Tomulića Vesa Stojanova Mateje Babič Roka Šinkovca Tomaž Perovič Dejana Vodovnika Dušana Zorka Juriju Giacomelliju Bojana Budjo Tone Turnšek Aleksandra Čeferina Boško Šrot Darijan Košir Pahorjeve Bojana Šrota stojan zdolšek Georgea W. Busha Mathewa Nathana Drudga Monice Lewinsky Billa Clintona Zorana Jankovića Arianne Huffington Brane Rončel Tadej Župančič Jelena Lovrić Dimitrijem Ruplom Kučanom Milana Kučana Boža Kovača Milana Medena Mileta Šetinca Igorja Lavša Nikole Damjanića Janjo Klasinc Zmago Pačnik Grega Repovž Freud Mitjo Lomovškom Aurelia Jurija Pavleta Ruparja Andrijana Starina Kosem Jožefa Školča Danila Tü rka Gregorja Golobiča Vlada Miheljaka Slavoja Žižka odgovor

objavi na pozareport.si

Zadnji komentarji

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Moj odgovor Janezu Markešu: Pravi kverulanti so na Delu